Vrhunec predstave bo, ko vsi opustimo znane načine sprejemanja predstave in se sprostimo, da sprejmemo, kar nam je ponujeno. Spomin, resničnost, domišljija, mati, sin, oder, zgodba niso več pomembni. Ker se jih ne da preveriti. Ker se jih ne da zvesti na nič manj kot to kar so. In to kar so, je vir dogajanja. Sprostimo se v gledanju človeka na odru, ki nekaj dela. Prišli smo gledat, kako to. In kaj bo, s tem kar dela in se mu dogaja, naredil.