Vse

potuje skupaj, se razvija skupaj. Težko, če ne kar nemogoče, je razločiti, zakaj se je določena sprememba pripetila. Je bilo tako vreme, prava hrana, ravno prav počitka, velika želja po plesu, ker že dolgo ni plesala ali kombinacija vsega, ravno tista kombinacija, ki pripelje do eksplozivne zmesi za ples.

In potem ples primezi na dan, v ta svet, studio, telo drugega, prostor. V roke vzame čas in z njim dela kot s tistimi podolgovatimi baloni, iz katerih sestaviš žival ali cvet.

Tako je Marjeta v ponedeljek ponovila in nadaljevala v četrtek začeto.

Kot je sama rekla, je tisto, kar je različno od prej to, da se takoj preda plesu, algoritMu M-a. To predajanje toku je tako preprosto in samoumevno, da je že kar preveč domače. Preveč, ker je preblizu, da bi jo lahko razločil od drugega življenja.

Edino, kar te iz tega rahlo nelagodnega ali še bolje nerazločljivo neprijetnega sna zbudi, so trenutki, ki se arhivirajo skozi plesno dejanje Marjete. Zamahljaj roke v spiralo navzgor medtem ko pogled zareže diagonalno od spirale roke v prostor vse do njegovega fizičnega konca. Takrat trenutki postanejo dogodki. Drobni, doneči, izdolbjujoči.

In to je poteM M 🙂

Written by Gregor Kamnikar