Mimo (vsega)

Že na začetku je bilo jasno, da je Marjeta v drugačnem fizičnem stanju kot ponavadi. Pozneje sem jo vprašal, kaj je botrovalo takemu plesanju in uprizarjanju, je rekla, da je predvsem razmišljala o trenutnih zadevah iz njenega zasebnega življenja. Da se je skoz njih s plesom sprehodila.

Utrnilo se mi je, da je do tega čudovitega plesa, ki je zgledal, kot da ne vključuje napora, prišlo, ker pač že nekaj let zganjava M in se je lahko prepustila znanju, intuiciji, uvidom, da so jo peljali po meditaciji o vsakodnevnih zadevah.

Rezultat, kot sem že rekel, je bil prekrasen. To so trenutki, ko hoja ni samo hoja, ko je tudi hoja ples, čeprav gledano od zunaj ne morem reči, da je kaj drugače hodila fizično. Na performativno telo se naseli koprena. Prosojna, elastična, skoraj nezaznavna (mogoče le ravno preko kinestetičnega čuta), kot fascia.

V trenutkih ovedenja, se je Marjeta spraševala, kaj sploh počne in tako stara. Nekaj giblje sem ter tja, izpelje gibe samo do praga bolečine (in glej dobil dokaz, da se da še vedno dobro plesati znotraj mej bolečine oziroma, da se vzame bolečino kot moderatorja, do kam fizično grem).
Marjeta je bila bolj natančna: gibala se je, da je ne bi bolelo, kar jo boli, če se ne giblje, oziroma pleše. In potem je tu starost, ki “vse skupaj vleče” in je naporno bolj kot prej iztegniti roko, nogo… To ji potem da občutek, da ne dokonča giba (čeprav se seveda gib ne končuje samo fizično ali sploh ne fizično, pač pa z namenom, da se konča in se konča/dovrši s celim bitjem).

Od vsega tega ji postane nerodno. Pred sabo. Pred mano. Pred možnimi obiskovalci.

In ravno to loviva, to koprenasto fascio odra. To plesanje, ki ni predstavljanje in hkrati uporablja orodja predstavljanja. Ples zgleda večino časa preprosto gibanje. Kjer leži Marjetina moč, je v sposobnosti gibanjem pustiti, da vodijo igro, potek, ona pa jih moderira. Ali v jeziku Obeda: poroča o toku gibanja. To pomeni, da se gibanja spajajo po logiki njenega bitja. Ob tem računam ravno na dano sposobnost organiziranja gibanja in posledično dobrega komponiranja.

Tak ples je z očmi sodobnega plesa danes nemogoče razpoznati. Veliko lažje ga doživimo z netreniranimi očmi/telesi.

Written by Gregor Kamnikar