Pred in po, torej vmes

Dotaknila sva se srčike celotnega podjetja. Poročanje kot način uprizarjanja naju je pripeljalo v stanje, ki sva si ga želele doseči leta. To stanje se je tu in tam tudi pojavilo. Tokrat je celo ostalo nekaj časa na površini vsakdana. In zdržalo.

Poročanje uprizarjanje nas postavi/prestavi v čas pred plesom in/ali po plesu. Torej preden se ples zgodi in/ali ko se že zgodi. V tem smislu poročanje ni plesanje in ni uprizarjanje. Je okolje, kjer se ples zgodi. In ponavadi je tako, da ko se ples zgodi, za nas okolje izgine. 

Toda to območje, ki ni ples in ples šele omogoča, je okolje plesa, je okoli plesa. Ga prežema. In zato tudi stoji v srčiki plesa. 

Ko se znajdeš v tem območju, se sprostiš. Sprostiš se ob sebi kot telesu, kot človeku, kot plesalcu, kot mojstru, kot da moraš nekaj bit. Vse to še je in ti si ob tem sproščen. Fizično sproščen. 

Zato deluje lahko tako nahajanje v tem območju terapevtsko, toda ni terapija. Podobno kot ples je to polje pred in po terapiji. In je zato tudi v srčiki terapije.

V katerem koli delu poročanja se zaustavimo oziroma prekinemo tok poročanja, nastopi ples, uprizarjanje. Ples je prekinitev tega stanja sproščenosti, takorekoč napaka sproščenosti. Kar še ni nič narobe. Je zmota. Zmoti gladko testo še-že-ne-več-plesnosti.

V glavnem sproščeno sva uživala in se uživaško sproščala v poročanju.

Vredno vsake iskre.

Written by Gregor Kamnikar