Še sreča, da so taka srečanja

Nik Sodnik poroča, kaj je dožival z Marjeto in Klemnom na srečanjuv sredo 7.11.2012 v Premiku.

Potreboval sem kar nekaj časa, da sem sprostil; da sem sprostil pričakovanja, ki sem jih nabral tekom seznanjanja s tem ogromnim projektom s prekratkim imenom: M.

Sprela me je Marjeta in skupaj sva komentirajoč vsakodnevne zadeve počakala še na Klemna. Povprašala sta me, če je v redu, da se srečanje zgodi v studiu. Kje drugje pa?, sem si mislil, saj nisem vedel, kaj me čaka.

Srečanje je prehajalo med vajo, treningom, predstavo, druženjem, meditacijo, igro, terapijo. Kot sem rekel, sem potreboval kar nekaj časa, da sem se dovolj sprostil, da sem to nenehno prehajanje sprejel. Klemen in Marjeta sta med mojim sproščanjem delala, kar ponavadi, domnevam, počneta. Z mano se nista posebej ukvarjala in to je dobro delo.

Marjeta se giblje po notranjem vzgibu in ko se dovolj sprostim včasih zagledam, da tudi zunanjem vzgibu: mojem premiku položaja, Klemnovem petju, zvoku, ki prihaja iz sosednjega prostora. Tako lahko govorim samo še o vzgibu, ker ni več notranjsoti in zunanjosti.

Marjeta in Klemen to razblinitev meje med notranjim in zunanjim dosežeta z enostavnim ukvarjanjem s stanjem, v katerem sta. Res dobim občutek, da ni več razlike med vajo, predstavo, druženjem, meditacijo… Imena teh formatov opisujejo določene pogoje, v katerih se zgdoi srečanje in nič drugega.

Presenetilo me je Klemnovo petje in posredovanje. Petje pleše z Marjeto in njenim plesom. Večino časa soustvarja kontekst v katerem se Marjeta giblje.

Težko se strinjam s Klemnom, ki trdi, da ko trenutek ustvari lastno dokumentacijo, postane dogodek. Moji občutki pravijo, da so dogodki žariščne točke naših pozornosti. Ko se združijo nastane dogodek, enostaven pogled lahko seže globoko v mojo intimo in resonira prav tako v Klemnu ali Marjeti, ki upravlja z dogajanjem.

Čudovito je opzovati t.i. neprofesionalno plesalko s samozavestnim gibanjem. Odlično upravlja z vsemi prvinami plesa, da dobi želeni reultat. Čestitke obema. Prav dotaknilo se me je spoznanje tega dejstva.

Proti koncu se Marjeta usede in razloži, da potrebuje malo piti in počiti. Medtem me zaplete v pogovor o tem, kar sem doživel in kar se je zgodilo. Ta nedolžna gesta mi je dala vedeti, da ni vse tako prepuščeno trenutku, da je srečanje vnaprej premišljeno skomponirano.

Nato se vrne v prostor, kjer takoj preizkusi, kar ji je svetoval Klemen, da če se počuti kot  da je na miru, naj bo. Res tako stori in začne govoriti o trenutnih mislih. To počne na način, ki me sčasoma pretrese. Ravno prav osebno in ravno prav performersko, da uživam v nedorečenosi prezence in med tem odločevanjem za eno ali drugo prezenco vame buhne celotna prezenca Marjeta z vsemi plastmi.

Srečali smo se. In še se bomo.

Written by Gregor Kamnikar